PREPAD - Pasti mentalnih bližnjic

Zakaj se kljub obsežnemu znanju in izkušnjam v gibanju po plazovitem terenu dostikrat odločamo narobe oziroma ne upoštevamo znakov, ki nam jih kaže narava?

 

Ena izmed možnih razlag je uporaba mentalnih bližnjic, ki nas uspešno vodijo skozi večino naših dnevnih odločitev. Take bližnjice so zelo uspešne pri soočanju z rutinskimi “nevarnostmi” kot so vožnja avtomobila, uporaba prehoda za pešce ipd.

 

Plazovi pa predstavljajo unikatno nevarnost, pri kateri so nekatere izmed teh bližnjic neuporabne, nekatere pa celo nevarno zavajajoče. O pasti mentalnih bližnjic govorimo, ko nam te podajo močno podcenjeno sliko nevarnosti.

 

Ker so te mentalne bližnjice tako učinkovite in ker jih uporabljamo večino življenja, se večinoma sploh ne zavedamo, da jih uporabljamo - tudi ko gre za kritične odločitve.

 

PREDANOST

Ko se enkrat odločimo o nečem, so nadaljnje odločitve precej lažje če smo dosledni z prvotno odločitvijo. To nam prihrani čas, saj se nam ni treba vsakič znova prebijati skozi vse informacije. Preprosto ostanemo zvesti našim prvotnim predpostavkam.

 

Če smo zelo predani svojemu cilju (vrhu, liniji spusta…), ali če nas preganja čas sprejemamo precej bolj tvegane odločitve kot pa če je naš cilj samo to, da se imamo fajn in nismo obremenjeni s tem da moramo nekaj doseči.

To se še posebej pozna pri skupinah štirih ali več udeležencev.

 

REDKOST

Dobrinam in možnostim pogosto dajemo vrednost sorazmerno z možnostjo da jih zgubimo, še posebaj če nam jih lahko spelje tekmec.

 

Vsi poznamo gonjo za pršičem, ki zavlada na smučiščih po sneženju. V zavedanju da bo v parih urah konec veselja večina udeležencev vrže preudarnost skozi okno gondole in se brezglavo zapodi na najbližjo nezvoženo flanko.

 

Če smo pod pritiskom, ko recimo z neko drugo skupino tekmujemo kdo bo prvi potegnil smučine po nezvoženi flanki, sprejemamo precej bolj tvegane odločitve. Najbolj se to pozna pri večjih skupinah.

 

PRISOTNOST DRUGIH

Že od malih nog smo zdresirani, da počnemo stvari za katere mislimo da bodo všeč ljudem okoli nas. Vsi poznamo postavljanje pred nasprotnim spolom z bolj, večinoma pa manj pametnimi dejanji.

 

Pogosto se tudi prepričamo, da je nekaj varno ker to že počne nekdo drug. Pa je res?


Tako skupine ali posamezniki v prisotnosti drugih sprejemajo precej bolj tvegane odločitve, kot pa če bi bili sami.

 

AVTORITETA

Skupina pogosto vsebuje nekoga, ki nastopa v vlogi neformalnega vodje. Razlogi zato so lahko različni. Lahko temeljijo na njegovem znanju in izkušnjah. Lahko pa zgolj na tem da je starejši, boljši smučar, idr.

 

Ko tak vodja sprejema slabe odločitve, obstaja veliko večja verjetnost da se skupina z nizko stopnjo znanja in izkušenj postavi v nevarno situacijo, kot pa če bi se odločali sami. To se z večanjem članov skupine samo še stopnjuje.

 

DOMAČNOST

Pogosto na podlagi dosedanjih izkušenj sprejemamo odločitve v poznanih okoliščinah. To nam prihrani vsakokratno analizo trenutnih okoliščin. Preprosto ravnamo tako, kot smo v podobnih situacijah v preteklosti.

 

Ko se gibljemo v poznanem terenu sprejemamo precej bolj tvegane odločitve kot na nepoznanem terenu.

 

Še posebej je to izrazito pri skupinah z visoko stopnjo znanja in izkušenj. Take skupine se na poznanem terenu ravnajo precej podobno kot skupine z nizko stopnjo znanja in izkušenj.

 

Izgleda da poznavanja terena v veliki meri izniči stopnjo znanja in izkušenj.

 

KAKO VSA TA KOLOBOCIJA VPLIVA NA NAS?

Skupine enega ali dveh so relativno imune na pasti mentalnih bližnjic. Skupine treh ali štirih so dovzetne za pasti avtoritete in prisotnosti drugih. Večje skupine petih ali več udeležencev so še posebej dovzetne za pasti predanost in avtoriteta.


Izrek Več ko nas je, boljše je v plazovitem terenu zgleda velja samo, ko imamo ohlapne cilje in izkušenega vodjo.

 

Kaj pa znanje in izkušnje?


Če nimamo znanja in izkušenj da bi prepoznali potencialno nevarnost nam tudi za pasti mentalnih bližnjic ni treba skrbeti. Dovzetni smo samo za past avtoritete. Nič presenetljivega, saj tako ali tako nimamo nobenih znanj, ki bi nam pomagala pri presojanju nevarnosti trenutnih razmer.

 

Če se zavedamo, da določena nevarnost gibanja v plazovitem terenu obstaja nimamo pa nobenih znanj da bi to nevarnost prepoznali ali ocenili smo dovzetni za pasti avtoritete in prisotnosti drugih.


Tisti z nekaj osnovnega znanja in izkušnjami, kamor upam da spada večina turnih smučarjev/deskarjev in freeriderjev, smo presenetljivo (ali pa ne:) manj dovzetni za pasti mentalnih bližnjic. Tepe pa nas naše prepričanje, da lahko omilimo nevarnosti v prisotnosti drugih (past prisotnosti drugih).

 

Strokovnjakih smo zaskrbljujoče zelo dovzetni za pasti domačnosti in prisotnosti drugih. Pod vplivom teh dveh mentalnih bližnjic smo pripravljeni spregledati tri do štirikrat bolj očitne opozorilne znake kot bi jih sicer.

 

Na začetku naše poti se opiramo na socialne namige glede varnosti pobočja. Ko naše znanje in izkušnje rastejo se vedno bolj opiramo na poznavanje terena in prekomerno zaupanje v naše sposobnosti omilitve nevarnosti.

 

KAJ STORITI?

Mentalne bližnjice so del človeške narave. Pomagajo nam pri učinkoviti poti skozi naš vsakdan, zato jih ne moremo preprosto izklopiti.

 

Lahko pa smo pozorni na trenutke, ko najbolj negativno vplivajo na sprejemanje slabih odločitev in jih skušamo omiliti. Tu nam je lahko v veliko pomoč dobra komunikacija znotraj skupine.

 

Spodbujajmo, da vsak član skupine poda svoje mnenje o katerem se tudi pogovorimo. Tako imamo večjo verjetnost, da odkrijemo in izločimo slabe odločitve.

 

Share on Facebook
Share on Twitter
Please reload

© 2018 ŠD JETI